Andrej Šifrer: Skladbe lahko imajo ogromno moč, tudi razdiralno!

Naslovna fotografija: Andrej Šifrer Facebook

Z Andrejem Šifrerjem sva bila zmenjena pred stavbo RTV Slovenija, v lokalu, kjer so mi rekli, da je Andrej 'kot doma'. Po velikem koncertu, ki ga je imel marca v Cankarjevem domu (40 let norosti in Moj žulj), zdaj v nacionalni hiši pripravljajo materiale. Šifrer želi biti zraven pri vsakem delu montaže.

Na moje vprašanje, ali prav mora biti zraven, mi odgovori:

Je fajn, če sem. Ne moreš imet povsod nadzora, a sem se navadil, da ga imam. Ali pa, da ga imajo ljudje, ki jim zaupam.

Reče z nasmeškom mladega fantina…

Foto: Tone Stojko

 

Ste perfekcionist?

Kaj pa vem…nekje sem, za druge stvari pa sem šlampast, tako da se sam sebi smejim. A mi diši, če so stvari urejene.

Je to razlog, da ste le eno ploščo posneli v Sloveniji, vse ostale pa v tujini?

Hm. Ja. Če govoriva o čistem začetku, zvok, ki je pri nas veljal za slovensko popularno glasbo, zame to ni bil. Jaz sem želel drugačen zvok. Bistveno bolj akustičen. Pri nas je bil super zvok jazz, pa tudi narodnozabavni, ampak ta moj stil, recimo soft rock, akustični, pa pri nas ni imel kitaristov.

In ste pri teh mladih letih, vaših takratnih, imeli že popolnoma oblikovano idejo o vašem stilu? Ste res točno vedeli, kaj želite od zvoka?

Čisto! V tujini so delali tako, pri nas pa ne. Poslušal sem tuje. Prvič, imel sem neverjetno srečo, kar takrat niti nisem vedel, da je bil moj mentor Jure Robežnik, ki je razumel moje potrebe. Saj bi mnogi drugi, ki so bili takrat 'v stolih', rekli: 'mulc, kaj si zmišljuješ.' On pa mi je dal možnost, da sem lahko to počel po svoje. Kot drugo pa neverjetna naveza z Daveom Cockom v Angliji, ki je znal to, kar sem jaz slišal. Namreč, tudi če sem slišal, tega nisem znal. On pa je. Več kot štirideset let nazaj se je to dogajalo, pa še vedno nekako funkcionirava skupaj pod istim 'reklcom', zato sem dal za koncert v Cankarju zašit prav poseben suknjič. V en rokav sem segel jaz, v drugega on. Simbolika tega, da sva kljub 1500 km oddaljenosti, on pripada drugi kulturi, govori drug jezik, vseeno uspela poiskati več skupnega, kot različnega.

Pravite, da se ne bi razumeli z Andrejem izpred 40 let?

Hja, par stvari sicer imava skupnih, še vedno. Recimo: ne ponavljaj se! In še: za ceno uspeha ne počni, kar misliš, da bi ljudje radi pri tebi videli. Poslušaj sebe. To še vedno pomeni, da se kregam sam s sabo, ko vidim, da so na plati skladbe, ki so všeč meni, drugim pa po navadi ne. Ampak, v meni živi Andrej, ki piše pesmi in drugi, ki jih mora potem prodat. In tadva se kregata med seboj…večni spor: 'a ni's mogu napisat neki ušesom bolj prijetnega? Ne! Če's dob'r, boš že prodau!' Torej, z Andrejem izpred toliko let imava še zmeraj skupno to, da se za ceno uspeha ne splača prodat svojega obraza.

Foto: Tone Stojko

 

A vendar ste pravnik, poševnica jezični dohtar…

Vedno znova ponavljam, da poklic ni tisto, za kar se izšolaš, poklic je tisto, za kar si poklican! Ne vem, od kod me nekaj ali nekdo kliče, a še vedno sem tukaj. Včasih nisem najbolj zadovoljen s sabo, včasih naredim katastrofalne napake, a če gledam nazaj, ima vse nek smisel. Pred menoj je kaos, za menoj pa vse jasno. Vse poti so nekako logične.

Imam končano pravo, pa neke gostinske izpite, vozniški izpit, od vseh teh kvalifikacij uporabljam pa le vozniškega in še tega mi hočejo vzet.

Po drugi strani pa se ukvarjam in živim od nečesa, kjer imam le nižjo glasbeno šolo.

Namenjen sem bil čisto za nekaj drugega, a zgleda so se stvari obrnile v prid ljubiteljstva in hobija, če lahko tako rečem.

Kako je s to religijo in vami?

V redu. (nasmeh)

Kaj to pomeni?

Gre bolj za duhovnost, kot religijo. Nisem pristaš institucionaliziranih religij, ampak, dale pa so nam neke moralne iztočnice…

Torej vas zanimajo zgodovinsko?

Tudi. Rad poslušam ljudi, ki imajo na to temo kaj pametnega povedat. Teh pa ni veliko. Vse je del duhovnosti, s katero se ukvarjam že dlje časa. Tudi te skladbe, ki so jih zdaj predelali Siddharta, Dan D, pa Hamo, tu not je veliko duhovnosti. Nikola (Dan D) in tudi Tokac sta me prav vprašala, kako je fant pri dvaindvajsetih leti lahko napisal besedilo skladbe 'Vonj železniških postaj'? To ne paše v to dobo! Ali pa 'Življenje včerajšnjega časopisa'? To ne spada v dvajseta, takrat se pije, pa babe išče… Po tej plati je Andrej od takrat res malo nenavaden…

Omenim izvedbo 'Stoj, Marija' s Hamom (Hamo & Tribute To Love) ter svoje navdušenje nad to predelavo.

Noro fajn, odlično. A ni dobro, da lahko pesem prestane test časa štiridesetih let?

 

Foto: Miro Majcen/24ur.com

 

A lahko kdaj pričakujemo predelavo skladbe 'Majhni psi', ene mojih najljubših v otroštvu, čeprav je takrat nisem razumela?

 (smeh) Ja, večna tema ritolizništva, hinavščine, ki nikoli ne umre. Ampak to so bile stvari, ki so me takrat zanimale! Mislim, saj me še zdaj, saj ne rečem…

Družbena angažiranost?

Točno to. To je očitno moje poslanstvo. Dvomim, da lahko pesem spreminja svet, lahko pa spreminja način, kako množice razmišljajo. Mislim da Dylan takrat ni spreminjal sveta, v šestdesetih. Imeli so  njihovo Vietnamsko vojno, pa Nixon in to, tja on ni mogel poseči. A spremenil je način mišljenja ljudi, da so rekli: tega imamo dost! Ne paše nam več! Mislim da muzika, sploh pa besedila, ki se vtisnejo v spomin, imajo smisel. Je nek pritisk.

Moja nova pesem 'Oče naš': če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da pomagati usodi naroda. Neverjetno je bilo, da so v Cankarju ljudje že peli z mano to pesem. Vrgel sem torej žogico, nazaj pa je prišla obogatena z glasovi ljudi.

 

Foto: Miro Majcen/24ur.com

 

Kaj pa glasbena scena, slovenska. Koliko je pa tukaj hinavščine?

Moram reč, da imam kar nek poseben status, tam bolj iz ozadja, nisem več del mainstreama. Ampak to mi daje zelo dobro pozicijo. Dobim pa preko facebooka nek feedback. Recimo, da je v Ljubljani ena frizerka, ki vsaki stranki zavrti in pokaže to skladbo 'Oče naš'. Pisala mi je njihova stranka, da imam nekje tam veliko fenico. Torej, stvari se dogajajo, jaz pa niti ne vem.

Sicer pa v principu mislim, da jaz ne vem, kaj je hit. Ne znam precenit. Vem, da moram pisat pesem, ko pride do neke notranje nuje. Kam in v katero smer pa to gre, pa ne vem.

Niste mi odgovorili na moje vprašanje.

V bistvu, koliko je hinavščine ne vem, ker ne poznam tako dobro, kaj se dogaja. Kaj pa sploh je slovenska glasbena scena?

Debatirava o izbiri izvajalcev, s katerimi sodeluje, ki jih izbere za svoje skladbe. Med drugim tudi o tem, da je odnos med njim in Tino Marinšek, s katero je že večkrat sodeloval, super, ker je nekompliciran in jo lahko, ko misli, da bi bilo tako prav, pokliče in reče: Tinči, a maš čas, bi neki nardila?'

Jaz ne poznam hinavščine na slovenski glasbeni sceni. Mislim, da je radijska krajina bolj problematična. Pazi, imaš človeka, ki je pokupil vse postaje, vrti pa muziko, ki se pri njemu dela. Ima škarje in platno. Ampak v kapitalizmu je to očitno možno. Sam osebno mislim, da ni prav, da je toliko moči na enem mestu, ampak to so stvari, na katere nimam vpliva.

 

Foto: Miro Majcen/24ur.com

 

Ste zadovoljni s tem, koliko se Šifrer predvaja na radijskih postajah?

Saj je tudi od Šifrerja odvisno, koliko on naredi… Prav te priredbe se veliko vrtijo, imajo nek svoj airplay.

Govoriva o tem, kako se zmanjšuje delež slovenske glasbe na radijskih postajah. Kako se predvsem bolj rockersko usmerjeni izvajalci, ne predvajajo več. Kakšna škoda se dela. In reče:

Ampak kaj pa koncerti? Se pravi, da nekje še vedno mora prit do tega kontakta!

Radijske postaje zgleda niso več tiste, ki bi krojile okus poslušalcev?

Mislim, da so se ravno zaradi njihovega odnosa ljudje bolj obrnili k internetu, poiščejo druge izvore… Sicer vsega tega ne poznam najbolje, a vem, kaj je moja naloga. Naredit dobre komade, jih kakovostno posnet, da bo tako…no, zdaj me ni sram za to, kar smo delali pred 40 leti ali več. Celo Dave Cooke (producent albuma), ki je moj glasbeni dvojček na prvih treh ploščah, je rekel, ko smo v avtu poslušali plato, ki smo jo naredili 1977, kako neverjetno dobro zveni še danes. Pravi: kdo je pa igral bobne? Mu rečem: Davi ti, ti si bil na bobnih! In on: nooo, it wasn't me. Really? O gosh, ok. It's ok. Skratka, fajn je, če te ni sram lastne zgodovine. (smeh)

 

 

Imate že ideje za naprej?

Ne. Nič. Veš kako je? 19. marca sem jaz do konca zgradil neko vilo, jo opremil s čudovitim pohištvom, povabil vse prijatelje in bil je krasen žur. Torej ta koncert vidim kot neko zgradbo, ki jo je bilo toooliko časa treba delati, več kot leto dni je nastajala. S ploščo, s priredbami, s pripravo koncerta, iskanjem terminov, muskontarjev in njihovih prostih terminov, da so prišli iz Anglije. Pa orkester, noro usklajevanja in nekih šahiranj. To vilo sem zapustil 20. marca v zgodnjih jutranjih urah, zdaj pa iščem novo parcelo, da lahko začnem gradit. Ne vem kje bo, kako bo izgledala, nič ne vem. Še lopat nisem nabavil, da bi začel kopat temelje, haha. Najprej se mora vse odplaknit. Zdaj gledam šele posnetke koncerta v Cankarju. Ker me vsi sprašujejo: Andrej, kakšen je bil koncert? Ne vem, ga nisem gledal!

Zdaj šele prvič gledam posnetke in vidim, da to teče. Bal sem se…traja več kot dve uri in pol. Koncert, ki pa je daljši od dveh ur, pa mora biti hudičevo dober, ker če ne, je dolgocajt'n!

Pravi, da bo posnetek na TV Slovenija v poletnih mesecih, v sklopu projekta Legende. Mežek, Predin, Pankrti… Šifrer bo eden izmed njih.

Se zelo veselim tega. In te montaže. Zdaj delamo na zvoku, ker se je snemalo multitračno. V živo je nekaj drugega, kot v studiu. Publika te včasih odnese in greš z njo. To je običajno, se dogaja tudi v tujini. Kitarista na mojem tretjem albumu so na BBC imeli prav zato, da je popravljal live posnetke za McCartneyem, Gilmourjem (Pink Floyd) in podobnimi.

In the heat of the moment greš pač malo mimo?

Tako, tako. Včasih kakšna nota ni ravno…sploh pri nas, ki primarno nismo pevci, ampak smo bolj avtorji.

Ponovno govoriva o tem, kakšna naključja so ga pripeljala do tu, kjer je danes. Pravi, da si je sam sebe res zamišljal kot pravnika. Nekje v neki hiši, z družino in otroci. A ga je odneslo drugam.

Glasba me zelo veseli. Sprošča. Dobim nazaj neko nagrado. Na začetku koncerta sem rekel: saj so večji znanstveniki, izumitelji, fiziki, matematiki, ki bistveno vplivajo na premikanje znanosti naprej, vendar nikoli nimajo tega feedbacka, ki ga imam jaz zdaj. 1500 vas je tukaj in gledamo se. Dobimo takojšnji odziv, oni pa ne. Imet ta kontakt in nasploh to, da te pride poslušat, tebe in to kar si naredil, toliko ljudi, je pa poklon. Je kot referendum. A bodo ljudje prišli ali ne? Enkrat jih ne bo. In vedno, ko pridejo, si rečem: ok, ni še prišel ta čas.

Povem mu, da je na poti do njega danes taksist vedel vse o njegovem koncertu, pa navdušeno razlagal o Šifrerjevih skladbah v otroštvu, ki jih je znal na pamet.

Kako lepo. No, za to, kar si zdajle povedala, se splača. To je največja nagrada! Tega ne more nihče plačat. Da me nekdo nekje ustavi in reče: hvala za vaše pesmi, tista mi največ pomeni, pa tole mi je všeč…ta stavek mi zmaga!

No, dajva to razčistit: ali je stavek 'lepa dekleta ljubijo barabe' pregovor ali avtorsko Šifrerjeva izjava?

(smeh) Avtorsko Šifrerjeva. Ampak ljudje so to vzeli kot pregovor. A ni to fajn, da si izmisliš pregovor? V principu gre pa za to, da strneš misel, ki jo vsi vemo, v en stavek. Na primer 'za pr'jatle si je treba čas vzet'. Vsi smo to vedeli, a nihče ni povedal v enem stavku. Pa 'vse manj je dobrih gostiln, vse manj je dobrih ljudi'. To so v bistvu neki slogani. Če pišeš knjigo, imaš ogromno prostora in časa. Če hočeš nekaj povedat v pesmi, moraš bit pa hudičevo dober oziroma moraš res dobro razmislit. Ni vse dobro. Zato kakšne pesmi nastajajo leta in leta. W. Churchil, ko ga je njegova tajnica opozorila, da ima popoldan govor v neki zbornici, vpraša: koliko časa bo pa trajal? Pravi tajnica: pet minut in Churchil reče: uh, to se moram pa pripravit. Če bi trajal eno uro, se ne bi rabil. Tu gre za podobno stvar. Naredit moraš čim boljši koncentrat. To je nekako bistvo tega, kar počnem. To, kar pa si mi rekla o taksistu, je pa najbolj nagrajujoče. Se ne poznava, ne veva, ampak koliko je tam zunaj ljudi… Ali pa, kako je Tomi Meglič na koncertu spoštljivo govoril o Šifrerju…to je…solzno dolinsko…lepo. (vidno ganjen se smehlja) To je smisel.

Pa na začetku niti ni zgledalo tako…(smeh). Na začetku je zgledalo, kot da je to iskrica, ki bo ugasnila. Ampak ta iskrica je prižgala vžigalico, ta vžigalica, ki sicer hitro zgori, je našla nek papir, papir je našel trske in dračje, naenkrat, ne da bi vedel, so se pojavila polena in ogenj gori še danes. Veliko je bilo možnosti, da bi vmes nekje zmanjkalo goriva, a ni.

Na to gledam pač iz svojega duhovnega kota in si mislim, da si lepšega življenja ne bi mogel izmislit.  Imam možnost, da s svojo pesmijo stresem. Kakšno moč ima lahko pesem, ki se dotakne konkretnih ljudi, z imenom in priimkom?

Preveliko?

Razdiralno tudi. Včasih se kar bojiš. Treba je zelo pazit, kakšne signale pošiljaš…

 

Jurka za EHOnovice