Dogovorjeno je, da bosta intervju opravila Tomi in Primož, saj je bila taka moja prošnja.

Primož (Benko, kitarist) je točen. Pride, kot smo bili zmenjeni. Odkar pomnim je tak - profesionalen, vljuden, učinkovit.

Tomi bo menda še prišel.

Kar se navsezadnje sploh ne zgodi. A vseeno dobim vse odgovore.

Primož razlaga, da imajo svoj prostor za vaje približno 300 metrov zračne linije od tukaj, kjer sva zdaj, sama pa se smejim:

Imate vaje zdaj res dopoldan, po tem, ko otroke spravite v vrtec ali šolo?

No, še vedno jih imamo večkrat zvečer, kot dopoldan. A smo šoferji, to je.

(Kot bi mu bilo malo nerodno.)

Na letošnji podelitvi nagrad Zlata piščal ste bili družinsko, z ženami oz.  partnerkami in otroci. In kar malo sem bila presenečena, nisem vas bila vajena tako.

Ja, ker nas imaš v spominu iz zgodnjih dvajsetih in je smešno. Smo se pa postarali.

Pa vi to dojemate?

Ne počutimo se stare. Dojemamo tako kot je, realno. Ne razmišljamo: uf, zdaj smo pa že čez 40.

Debatirava o kronologiji, kako so nastajale prve plate, kako so se zamenjale založbe, prideva tudi do tega, da so nekaj časa poskušali brez založbe.

Mogoče je bil tak čas, nismo se z nikomer kregali. Prideš z nekimi pogoji, ni odziva. Okoli sebe pa rabiš ljudi, ki jim zaupaš. Potem izpade, kot da smo kar nekaj želeli.

Budget se pri naslednji plati skrči, kar je sicer razumljivo. Tudi čas je bil tak, da je založnik spreminjal prioritete, je pač zelo pragmatičen, logično. Ni pa bilo nobene zamere. 

A potem v neki fazi spet ugotoviš, da rabiš založbo. Predvsem zato, ker si sicer drugače sam za vse in izgine fokus z muzike, kjer bi moral bit.

 

V začetku julija sem bila na vašem akustičnem koncertu v Žički kartuziji. Najprej me je presenetilo, da so bili tam starši, skupaj s svojimi najstniki, hočem reči, da je bil starostni razpon neverjeten, precej različnih generacij.

V bistvu imamo kar srečo ali kako naj temu rečem, da se naše prve vrste pomlajujejo. Ne vem, očitno smo tako glasbeno kot s pristopom, ki ga imamo, dostopni. Ljudski. To ne delamo načrtno, to se ne da, se mi zdi… So pa bendi, sam vidim naokoli, ki imajo neko svojo generacijo, ki jo 'filajo' dokler pač lahko, potem pa ne gre več.

Po eni strani so mlajše na nas 'navlekli' starši, po drugi so nas našli sami, pa mediji imajo tudi zasluge za to.

Ali je imela Žička kartuzija na vas tak vpliv, ali pa ste vi vplivali na ambient, da je vse skupaj izpadlo tako izjemno prijazno in intimno. Logično, že akustična varianta naredi svoje, a vendar?

Ambient seveda doda prvi vtis, a mislim, da se podobno dogaja na vseh naših akustikah, ne le zunanjih. Da se ta vez vzpostavi hitreje in bolj pristno. Bi rekel, da je interakcija bolj topla, tudi mi nekako stopimo ven iz svojih poz. Dejansko na teh dogodkih tudi mi s svojo sproščenostjo vplivamo na folk. Poleg tega so priredbe narejene veliko bolj za prisluhnit, kot za noret. Ta emocija potem deluje na obiskovalce.

Izštekani so vzrok za te akustične koncerte, ne?

Ja, nekako. 2007 smo imeli drugič Izštekane in takrat smo videli, da lahko. Če smo v startu igrali še zelo podobno elektriki, potem z leti rasteš. Kot inštrumentalist in kot bend, v končni fazi. Upaš si nekaj obrnit, spremenit, oklestit, da dobro zazveni na ta način.

 

 

Vmes si upam celo precej naduto, a iskreno, povedat, kako me je presenetilo, da so tako dobri tudi vokalno. Ker sem 'človek Beatles in ne človek Stones' in so mi pred dvajsetimi leti sicer bili všeč, a s po nepotrebnem kompliciranimi besedili in pač neki-neki vokalom. Zdaj pa Tomi suvereno zaplava po žilah.

Seveda. Pred dvajsetimi smo začeli kot generacijski bend.

Čakaj, Primož, ti si menda pri 16tih začel igrati kitaro, pri 18tih pa si bil član Siddharte?

Res je. Sliši se sicer smešno, a tako je. V 2. letniku gimnazije sem šel v tečaj, s frendom sva se zmenila. Da bom znal na morju potem kaj zaigrat. V 4. letniku sem se pa spoznal s preostalimi člani.

Na tem tečaju smo se nekaj dogovarjali, da bi naredili bend, tako da sem šel pogledat fante iz Siddharte. Rekli so, da rabijo kitarista. Čez nekaj dni smo imeli pa prvi koncert.

Oba se smejiva, Primož pa doda:

A veš, saj najbolje splavaš takrat, ko te vržejo v vodo.

Skratka, takrat smo bili bliže takratni generaciji, tudi tekste smo veliko bolj mistificirali. Poskušaš bit pameten. Potem ti pa 20 let kasneje življenje prinese svoje. Otroci, veze razpadejo, stvari se zgodijo. Lepe in grde. To te prizemlji. Opažam, da je Tomi začel pisat veliko bolj direktno, bolj v prvi osebi.

 

 

Imate nekaj povedat.

Ja, tako je. Zato je težko sploh primerjat tisto Siddharto s to danes. Zdaj smo zreli. Življenjski. Ko nas opazujem, vidim, da so nam zdaj veliko bolj pomembne stvari, ki nam na začetku niso bile toliko. Medosebni odnosi, razumevanje znotraj benda, spoštovanje, poslušanje drug drugega.

Ko si mlad, greš bolj na glavo. Bolj je pomemben ta rekord, neki je treba delat nujno. Pa se pojavijo trenja, ker se ne znaš pogovorit. Ne znaš se ustavit in vprašat, ali se dobro počutiš. Zdaj se o vsem veliko bolj pogovarjamo. Veliko bolj smo si blizu.

Pa to ni nekaj analitičnega, na kar bi lahko vplival. Imamo srečo! Očitno je neka energija med nami tako močna, na odru in izven njega, v zakulisju, da vztrajamo skupaj.

Pri nas je velikokrat prevladal nek notranji občutek, da smo odreagirali drugače, kot bi se pričakovalo. A je na koncu bilo vedno prav. Tudi pri izbiri singlov.

Vsi v bendu živite od muzike. Kaj točno to pomeni? Od koncertov, avtorskih in izvajalskih pravic, prodaje plošč? Kateri segment je tisti, od katerega se v Sloveniji da živet?

V tem trenutku od koncertov. Prodaja plošč se vsako leto prepolovi… Avtorski in izvajalski delež je skozi leta približno enak. Od koncertov pa smo odvisni. Kar je tudi prav. Mislim, da moraš biti na terenu, da te ljudje prepoznajo, saj te drugje vedno težje sploh slišijo. Mi smo bili vedno bend, ki gre na cesto in pač igra.

 

 

Sicer je razlika med urbanimi in manjšimi kraji, a zdi se, da ruralna območja preplavljajo le narodnozabavni koncerti?

Nekaj časa je bilo res tako, a se mi zdi, da se že spreminja. Da se za rock'n'roll dogajajo spet lepši časi. To se kaže na terenu.

Je pa res tudi, da skušaš biti na tem trgu, ki ga pač imamo, racionalen, dovolj pameten. Koncertov imamo toliko, da ohranjamo stik, a imamo vseeno dovolj časa za pripravo novih materialov in tudi, da nas ni preveč.

Ko govoriva o tem, zakaj znotraj tega žanra skoraj ni nekega podmladka, bolj ali manj rotirajo znana imena, pravi, da so na začetku igrali tudi le za sendvič in potne stroške, da so le lahko igrali. Ne ve, ali danes mladi to nočejo ali se jim ne da, niti ne želi sodit, a sami so rabili kar nekaj let, da so prišli do založbe, medijev … Zdi se mu, da je preveč instantnosti in premalo vztrajnosti.

Pa o glasbenem stanju nasploh v Sloveniji. Poslušaš radije in imaš občutek, da razen tu in tam nekaj starejših ni mladih v rocku. Razen na nacionalnem radiu. Primož Benko meni, da ne gre za problem kvot, ampak za urednikovanje. Da je nivo med nacionalnim in ostalimi čisto drug.

Za leto 2018 ste prejeli tri najvišja glasbena priznanja. Zlato piščal za izvajalca, skladbo in album leta. Kar se na komercialnih radijih nikakor ni slišalo. Gre za slovensko anomalijo?

Hm. Razumem, kaj želiš reči, ampak v 2018 smo ogromno naredili.

Ne govorim o tem, govorim o radijih in predvajanosti.

Vem. Ampak s tem smo se že zdavnaj nehali ubadat, se sekirat in bit bitke z mlini na veter.

Zakaj?

Zakaj smo nehali? Ker pač nismo nič dosegli. Kaj naj izvajalec kot mi naredi, razen da reče in se krega - ne mi rezat komadov, ne mi solo delov ven dajat. Pa greš na intervju in bi želel seveda predvajat novi singl, a ne gre. Oni vrtijo stare, ker je v imenu kapitala pač najbolje to, kar so v raziskavah nekje ugotovili. Vsi poznamo te zgodbe.

A zgodi se, da smo z novimi komadi prišli naprej, ker je to folk želel. Kar pa je za nas najboljše.

Torej za ljudi in za popularizacijo glasbe radiji sploh niso več pomembni?

Ne vem.

Ampak potem so tu avtorske in izvajalske pravice, pa druge stvari, zaradi česar bi to moral biti problem, ki bi se ga morali lotevat tudi ali predvsem izvajalci, ker gre v prvi vrsti zanje?

Mi smo se tega že lotevali. Za takšnimi velikimi mizami (kot sediva midva) smo sedeli in se pogovarjali, skušali racionalno razložit. To je bilo nekje deset let nazaj. Pa nismo uspeli.

Ste se takrat odločili, da bi bilo bolje it v tujino?

Ne, to smo razmišljali že pred tem.

 

 

Kaj je zdaj s tujino? Imate še zmeraj željo it ven?

Ja, želja je. A smo realni. Nikoli si ne bomo očitali, da nečesa nismo poskusili. Smo to naredili narobe ali ne? Niti ni pomembno. Nekaj smo dosegli, prišli do nekih vez, a je enostavno zadeva predraga, da nas premakneš tja. Danes vemo, kak je vnos in kak je izplen. Ne bom rekel, da smo se razvadili, a smo starejši. Če ni takšnega rezultata, kot smo si ga zamislili, daš vse skupaj malo na pavzo. Odzovemo se, če pride povabilo, a to ni kar tako.

Ne moreš le nekaj ven poslat in se potem tam vrti. V bistvu moraš biti skoz tam, moraš imet založbo, ki ni preveč neodvisna, ki bo imela interes delat s tabo.

Na to ne gledamo kot na neuspeh, temveč kot na eno etapo.

Če bi delal primerjavo z bendom, ki je recimo enako popularen v Nemčiji, kot vi tukaj, kakšna bi bila ta primerjava?

Niti ni tako težko, če govorimo zgolj z vidika številk. Pač nekajkrat pomnožiš. Ne vem.

Ampak spet, danes je lahko nekdo, ki je popolnoma neznan, kar naenkrat svetovna youtube zvezda. Dejansko. A številke spet ne govorijo temu v prid, če si v Sloveniji?

Ja, s tistim, kar dobimo, lahko greva na kavo. Kar dobimo mi ali kar dobi naša založba. Tako pač je. Ampak jaz ne razmišljam tako. O teh 'vpogledih'. Je veliko za naše razmere, a ko pogledaš v tujino, so cifre bistveno višje. Hočem reči, da se da te zadeve tudi zmanipulirat. Niso merodajne. Sem še vedno pristaš tega, da je teren merilo, ki pokaže, koliko si vreden. Vsi ti lajki na facebooku, pa kliki … A veš, najlažje je pač kliknit. Najtežje pa peljat človeka, da dejansko kupi karto in pride na koncert. Zato smo mi do tega odnosa na koncertih še toliko bolj spoštljivi. Cenimo vsakega, ki pride. Pa ne šele zdaj, temveč smo takšni že od samega začetka. Takoj po koncertu se družimo z ljudmi, radi smo z njimi. In isto je bilo, ko sem bil pred par dnevi na Skunk Anansie, takoj po koncu so prišli (razen pevke) in se slikali s čisto vsakim, ki je bil tam. A veš, to dela veliko večjo vrednost, kot zgolj ogled ali klik na youtube.

Kaj misliš, da je v tem trenutku največja rana slovenske glasbene industrije?

Verjetno ima vsako obdobje nekaj, neko tako rano. Mislim, da se potem sama izloči.

Ti imaš torej pozitiven občutek za naprej?

Kakšnega pa naj imam? Pa to ne mislim cinično. Skušam biti pozitiven. Vse kar se zgodi se pač mora zgodit ali je dobro za nekaj v naslednji fazi. Tudi situacija z radiji. Ljudje bodo sami spoznali, da petnajstič pa res ne rabi poslušat en in isti komad v zadnjih treh dneh in bodo prešaltali. Na radije, ki urednikujejo, ki imajo vsebino. Lahko sicer opozarjamo, seveda, ampak to se bo samo zgodilo. Tudi nek frizerski salon ne more cel dan poslušat radia brez vsebine oziroma le s komercialno vsebino. Morda ne ravno danes ali jutri, ampak se bo samo spremenilo. Včasih smo bentili tudi čez nacionalko, da lahko le še narodnozabavni izvajalci najdejo prostor pri njih, ni pa nobene alternative ali rocka. Pa se mi zdi, da se spet obrača, da se je samo izrodilo.

 

 

Glede na to, da imate vsi družine in otroke, kako jih vzgajate? Sprašujem, ker se mi zdi, da vam je ves čas pomemben ta 'vzgojni moment'?

Ja, zelo. Mi imamo srečo, da imamo takšne urnike, ne pridemo recimo fizično utrujeni vsako popoldne domov. Se mi zdi, da se lahko potem zelo hitro kakšna napaka zgodi, hitro daš tablico ali prižgeš televizijo, da je malo miru. To razumem. No, ampak imamo pa tudi takšen urnik, da nas potem nekaj časa ni, ker smo ali v studiju ali kje in se naše boljše polovice znajdejo same. 

Zase lahko rečem, da tako kot mi je pomembna celica benda, tako mi je celica družine na prvem mestu. Če je v eni ali drugi nemir, vsaj jaz težko funkcioniram.

Veliko se pogovarjam (z otroki). Se mi zdi, da je zdaj še to obdobje, ko me bodo poslušali, ker čez par let, ko bodo hormoni začeli delovat na polno, bom zadnji v  vrsti, ki ga bodo poslušali.

Kaj vas torej zdaj čaka po Nomadih, po akustični turneji?

Letos bomo praznovali to 20-letnico. Z dvema koncertoma konec oktobra v Cvetličarni, igrali pa bomo, kar smo igrali 20 let nazaj: celo ploščo Id, verjetno malo posodobljeno, plus kar smo takrat igrali, ko nismo imeli dovolj materiala za cel koncert, torej priredbe. To bo tudi za nas precej zanimivo.

Poleg tega boste igrali spet to, kar vam nekateri očitajo, da ste vmes pozabili, se oddaljili od tistih surovih in pristnih komadov.

Ja, to marsikdaj slišim, ampak predvsem od starejših. Mlajši pa tega sploh ne poznajo …

Če bend ne bi imel glasbene evolucije, potem nas že zdavnaj ne bi bilo več.

 

Jurka za EHOnovice

Foto: Marko Alpner